ZGODOVINA PASME

Nizozemski ovčarji so bili vzrejeni z namenom pašnje (to je vključevalo vse od varovanja pridelkov in odganjanja drobnice, spremljanje čred do tržnic, pristanič in sosednjih pašnikov). Poleg ovac so na domačem dvorišču skrbeli tudi za kokoši in zganjali krave k molži. Poleg njihovega ovčarskega nagona so se odlično odrezali tudi kot čuvaji kmečkih dvorišč, saj so s svojim grozečim laježem opozarjali na prišleke in odganjali vsiljivce.

Leto 1900 je bilo ključno pri razvoju kmetijstva - vse bolj so se začela uveljavljati umetna gnojila in s tem se je povečevala rastlinska pridelava. Omenjena sprememba je močno vplivala na upad proizvodnje mleka ovac in s tem ovčjereje - s tem je padalo tudi število pašnih nizozemskih ovčarjev.

Četudi so se potrebe po pastirskih psih manjšale, so se nizozemski ovčarji prav zaradi svoje vsestranskosti, brez težav spopadli tudi z drugimi nalogami in še nekaj časa služila kot delovni pes.

Pasma je hude čase in skorajšnje izumrtje doživela med leti 1940 in 1950. Vzrok temu lahko pripišemo vse večjemu napredku v kmetijstvu in s tem zmanjšanje potreb po delovnih psih.

Po drugi svetovni vojni je bilo potrebno pasmo na novo obuditi in razširiti nabor genov - to so si s pomočjo občasnega križanja psov neznanega izvora pomagali tudi z belgijskimi ovčarji.

Leta 1959 je vzrejna organizacija nizozemskih ovčarjev izdala dovoljenje za križanje nizozemskega ovčarja z belgijskim ovčarjem - laekenoisom, malinoisom in tervuerenom. S tem je dosegla razvoj razmičnih vrst dlake pri nizozemskem ovčarju, kot jih poznamo danes.

​